Spoštovane članice, spoštovani člani, cenjeni sodelujoči,
obdobje, v katerem se trenutno nahajamo, je drugačno od tega, kar smo bili doslej vajeni. Z gotovostjo pa je to obdobje priložnost, da pogledamo vase, si znova zastavimo cilje (male in velike korake), postorimo vse tisto, za kar doslej ni bilo dovolj časa …
Z vami želimo deliti nekaj utrinkov, misli, anekdot, ki so nam jih v teh posebnih okoliščinah iz svojega domačega okolja posredovali nekateri izmed naših članic in članov. S tem želimo spodbuditi člane združenja ter osveščati širšo javnost o tem, kako dneve karantene preživljajo ljudje z gluhoslepoto.
Gospa Vida se je zahvalila za revijo DLAN in pismo, ki smo ji ju poslali. Lepo pozdravlja vse zaposlene in člane Združenja DLAN. V reviji so izšle številne njene pesmi. Eno izmed njih objavljamo spodaj.
Gospa Vida piše pesmi in bere revijo DLAN
Ponovno prebiram našo revijo. Vedno na novo jo berem in hvaležna sem za to. Sem zdrava in dobre volje, vendar se mi z leti slabšata sluh in vid. Prsti so trdi, zato ne morem pisati. Z enim očesom prebiram revijo in pazim, da bi vid ostal čim dlje, da bi lahko vsaj malo brala. Zelo sem ponosna na to, kar smo dosegli v Združenju DLAN, da smo se tako razširili s svojimi dejavnostmi. Občudujem, kako ste natančno opisali stvari, zato vedno znova prebiram revijo.
Drevesa ob zelenici
Na robu zelenice ponosno stoje
mogočna drevesa že desetletja.
Njihove krošnje košate k nebu kipe,
k soncu, vse više in više do razodetja,
da tudi njim slej ko prej leta so šteta.
Po ozki potki v vabljivi senci dreves
zaljubljenca z roko v roki hitita v zeleni nebes.
Na klopci počiva stara gospa,
gleda za njima, je mar nevoščljiva,
ker ona je sama, tam sta pa dva?
Ne, ne! Tudi njej nekoč bilo je lepo,
ko z možem smejoč sta šla pod drevo,
vrezala srček v lubje mehko …
Žal je prekmalu prišlo slovo.
Staro drevo, hvala za senčico to!
Vida Dolinšek
