Leta 2012 smo v Združenju gluhoslepih Slovenije DLAN prejeli e-pošto gospe, ki jo je skrbelo za nekdanjega soseda. Po opisu je bil starejši moški, povsem osamljen, brez stika z zunanjim svetom. Gluh in verjetno tudi slaboviden. Skrit pred vsemi. Neviden. Neslišan. Pozabljen.
Prvi obiski Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN niso obrodili sadov, a vseeno nismo odnehali. Ko smo ga srečali, je bil prestrašen, zaprt vase. Zelo počasi in previdno smo vstopili v njegov svet.
V praznem hladilniku sta bila le čebula in plastenka Coca-Cole. V očeh pa skrivnostna iskra, da si morda želi več.
Z veliko previdnosti smo ga začeli vključevati v skupnost gluhoslepih. Občutek pripadnosti, varnosti in spoštovanja ga je začel spreminjati. Naučil se je sporazumevati na prilagojen način. Prvič v življenju je dobil prostor, kjer je bil opažen, slišan, viden in spoštovan.
Danes je Matevž ustvarjalec. Zlasti iz odpadnega lesa izdeluje hiše, slike, umetnine. Imel je tudi svojo samostojno razstavo. Ko sedaj stopi pred človeka, se globoko prikloni, predstavi in na kratko pove kaj o sebi, na svoj način.
Za družbo je vseskozi veljal kot devianten, čuden. Danes je človek. Samosvoj, pa vendar zelo ustvarjalen. In predvsem prisoten.
Matevž je dokaz, da nikoli ni prepozno. Da ni človeka, ki ga ne bi bilo mogoče povabiti nazaj v življenje.
Ljubljana, 11. 6. 2025
