»Če si diplomirana socialna delavka in tolmačica slovenskega znakovnega jezika, pa ne znaš pristopiti do osebe z gluhoslepoto, potem nekaj ni v redu.«
To je bilo spoznanje, ki ji je zadonelo globoko v dušo. Prelomnica, ki je pred dvajsetimi leti preobrnila življenje ene ženske – in hkrati odprla vrata osebam z gluhoslepoto, ki so bila desetletja spregledana.
Takrat si je rekla: »Simona, nekaj naredi, ali pa vse diplome vrni.«
In je naredila. Zavihala je rokave, se postavila pokonci in skupaj s somišljeniki ustanovila Združenje gluhoslepih Slovenije DLAN. Ni se zavedala, v kaj se spušča – a je vedela, da je treba nekaj storiti. Da je treba narediti prostor za ljudi, ki jih ne vidimo in ne slišimo – dokler se jih ne naučimo zares opaziti in poslušati.
Od takrat dalje se ni več ustavila. Osebni napadi, diskreditacije, celo grožnje zoper telo in življenje so bili del te poti. A ni obmolknila. Ravno obratno – še glasneje, še odločneje je govorila o ljudeh z gluhoslepoto. Postala je njihov glas, njihova zaveznica, pogosto tudi njihova moč.
Z razvojem jezika gluhoslepih, znanstvenim raziskovanjem in neomajno predanostjo družbi nastavlja ogledalo: gluhoslepota je stanje – ne ovira za dostojno življenje. Skupnost gluhoslepih je danes tukaj – vidna, slišana, povezana. In to ni naključje. To je rezultat vztrajnosti, vere in poguma.
Danes vemo, da se lahko tudi najbolj prezrti ljudje povežejo, rastejo in prispevajo, če jim le damo možnost. Če jim nekdo najprej zaupa. In nato nikoli ne odneha.
Zgodbe ob 20-letnici Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN so zgodbe poguma, trme in vere v človeka. To je ena izmed njih.
Ljubljana, 21. 5. 2025
