“Sem dobro igral? Ali ti je bilo všeč?”
Šest let se je hranila informativna zloženka Združenje gluhoslepih Slovenije DLAN. Šest let! Po pripovedovanju jo je vedno znova vzela v roke, prebrala, jo položila nazaj. In se spraševala: “Je res gluhoslep? Ga bodo tam sploh sprejeli? Saj nikjer ni bil sprejet …”
Ko je končno stopila v stik z združenjem, so se stvari začele premikati. Matija je na prvo srečanje prišel odprt, topel, takoj pripravljen na sodelovanje. Kot da že vse pozna.
Bil je že pri gluhih. Bil je pri slepih. A nikjer ni našel svojega prostora.
V skupnosti gluhoslepih pa je postal sprejet, enakovreden, ponosen.
Matija je gospod. Spoštljiv. Vztrajen. Vedno vpraša:
“Kaj mi boš povedala? Kaj misliš o meni?”
“Sem dobro igral? Ali ti je bilo všeč?”
Matija igra kitaro. Tudi če ne oddaja zvoka, Matija igra. Ob nastopih kavbojskih plesov s klobukom in karirasto srajco sedi samozavesten na odru. Ker je del skupnosti. Ker je doma.
Zelo dobro pozna geografijo, ob potopisnih predavanjih včasih celo popravlja predavatelja, z natančnostjo, ki vzame dih. On pa samo prikima. Ponosno. Po svoje.
Matija je dokaz, da prava skupnost ne išče popolnosti. Išče srce.
In njega ima Matija veliko. Tudi za svojo osebno asistentko, ki mu vedno stoji ob strani.
Spomenka Pranič
Ljubljana, 9.9.2025
