Rodil se je z redkim sindromom CHARGE – z več diagnozami hkrati in z eno veliko močjo: srčnostjo. Je oseba z gluhoslepoto, ki ne govori glasovno, ima težave s hojo, z duševnim razvojem, s srcem in ledvicami. Ko ga srečamo, opazimo predvsem njegov nasmeh, igrivost in radovednost.
Ob njem trdno stoji njegova mama Irena. Čustvena opora, sogovornica, osebna asistentka, zagovornica … pravzaprav borka. Življenjske okoliščine jima niso prizanesle. A kljub vsemu ostajata skupaj, zvesto, pogumno in pokončno.
Danes Boris obiskuje Varstveno delovni center Želva, kjer rad ustvarja, pleše in sodeluje. Z veseljem prihaja tudi v Združenje gluhoslepih Slovenije DLAN. Sporazumeva se z znaki, z nadomestno komunikacijo in v jeziku gluhoslepih. Rad sledi urniku, ki mu daje občutek varnosti. Navdušujejo ga digitalne igre, žoge, voda in konji.
Z znaki večkrat pokaže: »Mama, greva na sprehod.«
Seveda je Boris rad tudi v naravi in v družbi. Takrat so besede odveč.
Njegova zgodba je posebna. Je opomnik.
Da ljubezen in predanost premikata meje.
Da je vsak človek svet zase.
Da je Boris, kljub vsem oviram, fant, ki s svojo drugačnostjo uči, kako ljubiti brezpogojno.
