Sprejetje zakona o uporabi jezika gluhoslepih pomeni zgodovinski trenutek. To pomeni priznanje jezika, kulture in identitete oseb z gluhoslepoto. Je korak, ki omogoča, da bodo osebe z gluhoslepoto slišane, videne in razumljene.
Čas je, da se zakon začne uresničevati s perspektive gluhoslepote – ne s primerjanjem z drugimi oblikami invalidnosti.
Gluhoslepota ni seštevek gluhote in slepote, temveč samostojna kombinirana invalidnost, ki zahteva posebna strokovna znanja, prilagoditve in razumevanje.
Le če bomo izhajali iz resničnih potreb oseb z gluhoslepoto, bo zakon dosegel svoj namen – dostojanstveno, vključujočo in pravično družbo.
