Terezija je dolga leta čakala, da bi jo kdo zares videl.
Da bi jo kdo zares slišal.
Da bi jo kdo razumel – v jeziku, ki ga govori s telesom, z obrazom, z dušo. 
Ko sva se prvič srečali, je sedela mirno. Njen obraz je bil tih, zbran. Nič ni rekla, ni namignila. Samo čakala je.
Na prvi stik. Na prvi dotik. Na nekoga, ki bi ji dal znak, da je prostor varen. Da je čas, da se odpre.
In ko sem se dotaknila njene roke ter naredila prvo kretnjo, je steklo. Iz nje je nenadoma privrela zgodba, ki je čakala predolgo.
V pol ure mi je s svojo govorico opisala celotno življenje. Popolno, točno, jasno, s ključnimi datumi.
Opisala je neizmerno trpljenje, dolga leta bolečine in odrinjenosti. Dogodke, ki se nikoli ne bi smeli zgoditi.
Več kot 20 let je bila v ustanovi, brez pravega pogovora, brez odgovorov na vprašanja, brez bližine. Samo čakala je …
Ko sem jo vprašala, zakaj je tam, je preprosto odgovorila:
»Ker je socialna služba rekla, da mi bo tukaj boljše.«Terezija nikoli ni izgubila volje. Ko je končno dobila sogovornika, je spregovorila.
Takoj po pogovoru sem šla do vodstva ustanove, pretresena in osupla.
Prisluhnili so. Poskušali so razumeti. Razumeti, da ima Terezija nekakšen jezik, svoj jezik. In željo biti slišana.
Pomagali smo ji najti prijateljico – Ido. Tudi ona je oseba z gluhoslepoto.
Bili sta v isti ustanovi, več kot trideset let. A se nista srečali. Nikoli …
Ker so drugi menili, da bi bilo zanju to preveč. Preveč čustveno, preveč zahtevno, preveč nerazumljivo, morda celo nevarno.
Toda, ko sta se srečali, je bilo jasno: prav to sta potrebovali, druga drugo. Postali sta najboljši prijateljici. Postali sta svet druga drugi. 
Skupaj sta se nato preselili v stanovanjsko skupnost (enoto ustanove).
In tam sta zadihali. Prvič v življenju.
Vsak izlet z Združenje gluhoslepih Slovenije DLAN jima je pomenil dragocenost. Svobodo. Pripadnost.
Deset let življenja v stanovanjski skupnosti je bilo njuno najlepše obdobje v življenju.
