[ A+ ] /[ A- ]

Spoštovane članice, spoštovani člani, cenjeni sodelujoči,

obdobje, v katerem se trenutno nahajamo, je drugačno od tega, kar smo bili doslej vajeni. Z gotovostjo pa je to obdobje priložnost, da pogledamo vase, si znova zastavimo cilje (male in velike korake), postorimo vse tisto, za kar doslej ni bilo dovolj časa …

 Z vami želimo deliti nekaj utrinkov, misli, anekdot, ki so nam jih v teh posebnih okoliščinah iz svojega domačega okolja posredovali nekateri izmed naših članic in članov. S tem želimo spodbuditi člane združenja ter osveščati širšo javnost o tem, kako dneve karantene preživljajo ljudje z gluhoslepoto.

Anjina mama Andreja je povedala, kako si doma skupaj krajšajo čas.

Anja je ustvarjalna in aktivna

Tako kot vsi ostali tudi Anja in njen brat zelo pogrešata ustaljeno rutino. Anja veliko ustvarja, računa, izdeluje trganke iz papirja in pirhe (barva stiroporasta jajčka), rešuje naloge, šiva punčko iz cunj … Veliko smo zunaj, gremo na sprehod ali se vozimo s kolesi.

Z Anjo sva izdelali trganko največje znamenitosti v Borovnici, ostanka borovniškega viadukta. Ena trganka pa še nastaja, metulj.

Kot zanimivost prilagam kratko predstavitev viadukta:

Borovniški viadukt je bil nekdanji železniški viadukt, ki se je od leta 1856 razprostiral nad borovniško dolino na progi Dunaj–Ljubljana–Trst. Že v času gradnje in še nekaj desetletij kasneje je veljal za največji zidani most v Evropi. Dolg je bil 561 metrov in visok 38 metrov. Dela na objektu, ki ga je načrtoval Carl von Ghega, so se pričela leta 1850, dokončana pa so bila avgusta 1856, ko je prvi vlak poskusno zapeljal čezenj. Zidan je bil v dveh nadstropjih; prvo je sestavljalo 22 obokov, drugo, zgornje pa 25 obokov. Objekt je slonel na 24 stebrih iz klesanega kamna, ki so stali na lesenih pilotih, zabitih v ilovnata barjanska tla. Oboki so bili narejeni iz opeke. Borovniški viadukt je dokončal Giacomo Ceconi, ki je bil na čelu delavcev iz svoje rodne vasi (blizu mesta Pielungo, današnja severna Italija). Zgradil je tudi bohinjski predor in predor Arlberg. Pri gradnji je bilo porabljenih milijon kubičnih čevljev lomljenega kamna, pet milijonov opek in milijon kubičnih čevljev kvadrov.

Pred drugo svetovno vojno je bil viadukt že v slabem stanju. Voda, ki je desetletja pronicala v viadukt, je razrahljala opeke, hrastovi piloti, na katerih je slonel, so začeli trohneti, tako da se je ves objekt pričel počasi posedati. Vlaki so zato morali pri vožnji čezenj voziti z zmanjšano hitrostjo, 5 km/h. Takoj na začetku vojne, aprila 1941, je umikajoča se jugoslovanska vojska del mostu razstrelila, a so na manjkajočem delu viadukta italijanski okupatorji postavili železen premostitveni most. Po umiku Italijanov so Nemci zaradi nevarnosti vse večjega števila letalskih napadov preventivno zgradili obvozno progo mimo viadukta. Po zadnjem močnem letalskem zavezniškem bombardiranju leta 1944 deloma zrušenega viadukta niso več obnovili. Železniška proga je bila leta 1947 preusmerjena na obronke borovniške doline, ki jo proga danes obvozi. Preostali del viadukta so postopoma do leta 1950 zrušili.

Od mogočnega viadukta se je do danes ohranil le en steber, ki stoji sredi naselja. (Vir: Wikipedija.)

Related Images: