V Združenju gluhoslepih Slovenije DLAN smo danes v okviru tedna gluhoslepote v ljubljanski Mestni hiši pripravili okroglo mizo, na kateri smo spregovorili o pomembnem družbenem vprašanju – zaposlovanju in ohranjanju zaposlitve oseb z gluhoslepoto.
V ospredju so bile mlade, pogumne osebe z izkušnjo gluhoslepote. Devet osebnih zgodb je bilo izhodišče pogovora o ovirah, priložnostih in potrebnih spremembah. Nekateri so vid in sluh izgubili precej nenadoma v življenju zaradi bolezni. Njihove pripovedi so nas še kako spomnile, kako tanka je lahko meja med človekom, ki danes odloča o možnostih drugih, in človekom, ki bo jutri sam potreboval pomoč.
Osebe z gluhoslepoto se na trgu dela pogosto srečujejo s številnimi ovirami, predsodki in nerazumevanjem, zaradi česar težko najdejo in ohranijo zaposlitev. Udeleženci so poudarili, da gluhoslepota ne pomeni duševne oviranosti, čeprav delodajalci to včasih zmotno predpostavljajo. Osebe z gluhoslepoto imajo znanja, sposobnosti, želje in cilje. Želijo si delati, razvijati svoje potenciale ter prispevati k družbi. Delo jim pomeni vrednoto, vir samostojnosti in možnost vključevanja v družbeno življenje. Za uspešno opravljanje dela pa potrebujejo ustrezne prilagoditve, ki upoštevajo njihove individualne potrebe in načine sporazumevanja.
Na okrogli mizi so sodelovali tudi gostje iz Nacionalnega združenja gluhoslepih Madžarske – Siketvakok Országos Egyesülete SVOE, ki so z nami delili izkušnje in izzive oseb z gluhoslepoto v svoji državi. Poudarili so, da se ljudje z gluhoslepoto tudi tam srečujejo z zahtevnim trgom dela, ki pogosto nima dovolj posluha za njihove potrebe. Težave imajo tako pri iskanju zaposlitve kot pri doseganju razumevanja, sprejetosti in enakopravne obravnave na delovnem mestu.
Izmenjava izkušenj je znova pokazala, kako pomembni so ozaveščanje, odpravljanje predsodkov in ustvarjanje vključujočih delovnih okolij. Vsak človek lahko prispeva skupnosti. Naloga družbe in delodajalcev je, da prepoznajo njegove sposobnosti ter mu omogočijo priložnosti, da jih razvija in uporabi.
Ob koncu smo pozvali, da kot družba ne izgubimo tistega, kar nas dela ljudi: človečnosti, solidarnosti, spoštovanja dostojanstva in občutka odgovornosti drug za drugega. Naša naloga ni, da govorimo namesto ljudi z gluhoslepoto, temveč da ustvarjamo pogoje, v katerih bodo lahko sami spregovorili, bili razumljeni in slišani.
Če želimo ohraniti družbo, v kateri bo vredno živeti, je prav, da ohranimo pogum in da se postavimo za človeka. Kajti človekovo dostojanstvo ni odvisno od tega, koliko zmore, kako govori ali koliko pomoči potrebuje. Pripada mu preprosto zato, ker je človek.
Iskrena hvala vsem sodelujočim in pogumnim ljudem. 
Foto: Nika Ravnikar
