Ljudje z gluhoslepoto nastopili v vlogi učiteljev

16. 10. 2026 | Akutalno, Novice združenja, Sporazumevanje, Združenje gluhoslepih, Življenje z gluhoslepoto

Združenje DLAN in Združenje TAKTIL sta v jesen vkorakala ambiciozno in z jasno vizijo. Na vrhu seznama prioritet, ki jih imamo zadane, sta širjenje in krepitev mreže prostovoljcev in tolmačev za osebe z gluhoslepoto ter ozaveščanje o jeziku gluhoslepih.
 
26. in 27. septembra smo v Samostanu Mekinje prvič organizirali dvodnevni Tabor spoznavanja jezika gluhoslepih. Udeležili so se ga ljudje z vseh vetrov, od študentov do upokojencev. Vsem je bila skupna želja, da bi iz prve roke spoznali ne samo jezik, temveč tudi osebe z gluhoslepoto in kulturo skupnosti gluhoslepih.
 
In kdo je bolj primeren sogovornik o gluhoslepoti, če ne ravno ljudje, ki z gluhoslepoto živijo? Prav ti so bili namreč tisti, ki so na minulem taboru nastopili v vlogi mentorjev. Oni so učili druge. Oni so ljudem širili horizonte in jim spreminjali pogled na življenje – to vsekakor ni zanemarljiv dosežek. Udeleženci so po koncu tabora z nami delili občutke ganjenosti in hvaležnosti, da so bili lahko del tega pilotnega dogodka, del srečanja dveh svetov – tistih, ki vidijo in slišijo (polnočutnih), ter tistih, ki se zaradi gluhoslepote sporazumevajo z dotikom.
 

 

 

 

 

 

 


 

 

 

 

 

 

 

Lekcije iz sveta gluhoslepote

Udeleženec Jan Bilodjerič nam je o svoji izkušnji na taboru povedal: »Spoznavanje sveta gluhoslepih je bila čustveno zelo intenzivna, a hkrati dragocena izkušnja, ki ni premaknila le mojega pogleda na gluhoslepoto, temveč tudi širše. Kraj tabora – samostan je bil odlično izbran; vse skupaj pa je potekalo zelo organsko in navkljub gostemu urniku tudi sproščeno. Najbolj se me je dotaknila neposredna komunikacija z gluhoslepimi s pisanjem na dlan. Ugotovil sem, kako zelo razsipni smo z besedami slišeči in videči, in kako dobro premisliš, kaj boš rekel, ko pišeš na dlan. V spomin se mi je vtisnil prizor komunikacije med šestimi osebami v tišini. Tabor bi priporočil vsakomur, ne glede na to, kaj dela in kaj ga zanima. Dva dni življenja z gluhoslepimi pokaže s kakšnimi banalnimi stvarmi se velikokrat ukvarjamo v življenju, kljub bogastvu, ki nam je dano že samo s tem, ker vidimo in slišimo.«

 
Od tabora dalje notranje bogatejši
 
Udeleženec Jože Bogataj se prav tako ni branil pohval na račun tabora: »Osebno sem se prvič tako temeljito srečal s svetom gluhoslepih in komunikacijo, ki je za to potrebna. Le-te nisem vešč in predstavljam si, da je znanje te veščine zares velik izziv za vse, ki se tega lotijo. Zame popolnoma nov svet. In seveda spoznanje, da je vsak človek individuum, bodisi videč in slišeč, ali pa gluhoslep in ga je potrebno tudi tako obravnavati. Tabor je bil izvrsten tudi zato, ker smo bili udeleženci zbrani iz različnih strok, starejši in mladi. Druženja med nami so bila zato še boljša.«
 
Da se zajezi nestrpnost in sprejme drugačnost
 
Udeleženka Vesna Vengar bi Tabor spoznavanja jezika gluhoslepih priporočila vsakemu, ki ima čas in srce za sočloveka.
»Kajti, dokler ne vidiš osebe pred seboj in ne slišiš njene zgodbe, si ne znaš predstavljati, kaj to pomeni, biti gluh in slep obenem. Nikakor si ne moreš predstavljati njihovih dnevnih izzivov. Premalo se ve in govori o izzivih gluhoslepih. Zato je potrebno ozaveščati ljudi, jih seznanjati, da ne obstajajo samo gluhi in samo slepi, da obstajajo tudi ljudje, ki jih je doletelo oboje. Glohoslepota,« je prepričana gospa Vengar, ki je izpostavila še pomemben premislek: “Dokler si zdrav in imaš vsa čutila, se ne zavedaš bogastva, ki ga premoreš. V družbi je premalo strpnosti, vsi nekam hitijo, trobijo, bentijo in se razburjajo. Če bi vsak izkusil gluhoslepoto vsaj en dan, sem prepričana, da bi se lahko marsikaj spremenilo na bolje. Predvsem bi bilo potrebno uvesti takšne obiske v vrtce in osnovne šole, vsaj nižje razrede, da se mladina predrami, da se zajezi nestrpnost in mladostniško nasilje, da otroci spoznajo drugačnost in možnosti druženja in komuniciranja z njimi.«
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Dogodek je fotografirala Maruša Lapuh.
 
Toplo se zahvaljujemo Lions klubu Domžale, saj smo lahko z njihovo donacijo izpeljali tabor v takšni obliki kot se je zgodil. Projekt je bil sofinanciran tudi v okviru Javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Natančneje iz Sklada za razvoj nevladnih organizacij.

Morda vas tudi zanima: