To je zgodba starejše, izobražene gospe z gluhoslepoto. Zaradi varovanja njenega dostojanstva in zasebnosti ne bomo razkrili njenega imena niti imen vpletenih ustanov.
Gospa je bila pred nekaj meseci (4) nameščena v institucionalno varstvo. Ker je gluhoslepa, potrebuje prilagojen način sporazumevanja, dovolj časa, neposreden človeški stik ter predvsem ljudi, ki znajo prepoznati in razumeti njeno voljo.
Med njenim bivanjem so nas svojci opozarjali na hude nepravilnosti pri obravnavi v domu. Ko smo jo obiskali, smo bili naravnost pretreseni. Pred nami ni bila več urejena, odločna, energična in po svoje zgovorna gospa, kakršno smo poznali. Bila je izrazito oslabela, nemočna in skoraj neodzivna. Ni imela niti toliko moči, da bi prijela kozarec.
Opozorili smo, da mora biti obravnavana kot oseba z gluhoslepoto, ne kot oseba z demenco. Bila je nameščena namreč na oddelek za osebe z demenco, kjer so veljala posebna pravila. Zaposleni na oddelku niso vedeli, da gospa ne sliši in ne vidi, ter so ji navodila dajali z glasnim govorjenjem.
Že prvi dan ji je bila odvzeta zobna proteza, pozneje pa je ostala tudi brez mobilnega telefona, ki je zanjo pomenil edino povezavo z zunanjim svetom. Po navedbah svojcev je bila njena stoma ob njihovih obiskih vedno prazna. V nekaj dneh se je iz samostojne in odločne osebe spremenila v nemočno bitje.
Ko smo začeli opozarjati na ugotovljene nepravilnosti in zahtevati njihovo odpravo, so sledila tudi ravnanja, ki smo jih razumeli kot poskus ustrahovanja tistih, ki so na nepravilnosti opozarjali.
Gospa je jasno izrazila željo, da želi ustanovo zapustiti. Svojo voljo je pozneje potrdila tudi s podpisom pooblastila svojcem za ureditev premestitve.
Poslovna sposobnost ji ni odvzeta niti omejena. Sama uvedba oziroma tek postopka za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo **ne pomeni, da oseba izgubi pravico do samostojnega odločanja in izražanja svoje volje**.
Postopek za postavitev pod skrbništvo je bil sprožen brez vednosti svojcev. Socialna delavka nam je pojasnila, da zaradi varstva osebnih podatkov svojci ne smejo vedeti, da je bil postopek uveden.
Si predstavljamo, da bi se to zgodilo naši mami, očetu ali drugi bližnji osebi? Da bi nekdo odločal o njenem življenju, svojci pa ne bi smeli vedeti niti tega, da postopek poteka?
Dom je bil pravočasno obveščen o nameravani premestitvi in zaprošen, naj pripravi njene osebne stvari ter dokumentacijo. Ko smo danes s svojci in predstavniki drugih služb prišli ponjo, nam osebje ni želelo izročiti njenih dokumentov in druge osebne lastnine.
Svojci so sami naročili in plačali reševalno vozilo, vendar ga je osebje doma odslovilo z obrazložitvijo, da gospa doma ne sme zapustiti. Policisti so bili navzoči več kot tri ure in pol ter spremljali celotno dogajanje.
Gospa je trenutno nameščena drugje, kjer bo imela prilagojeno oskrbo, ustrezno komunikacijo in človeški odnos – tisto, kar šteje največ. Že po nekaj urah v novem okolju je izrekla nekaj besed. Ena od njih je bila: **HVALA.**
Ves ta čas je ostalo neodgovorjeno temeljno vprašanje:
**Kdo ima pravico odločati namesto odraslega človeka, ki lahko – četudi na drugačen način – jasno izrazi svojo voljo in željo?**
Kdo si lahko vzame oblast nad življenjem drugega človeka?
Kdo ima pravico preslišati njegovo voljo?
Kdo ima pravico človeka razčlovečiti?
Ob odhodu gospe ji niso bili izročeni njeni osebni dokumenti in predmeti. V ustanovi so ostali osebna izkaznica, kartica zdravstvenega zavarovanja, zobna proteza, ključi njenega stanovanja in druge stvari, ki so njena last.
Pojasnjeno je bilo, da so predmeti zaklenjeni v sefu, ključ pa naj bi imela le direktorica, ki je že več dni odsotna.
Zato se sprašujemo: **Kako daleč smo prišli?**
Kako daleč smo prišli, če odrasla oseba zapusti ustanovo po lastni volji, njen odhod pa se pozneje prikazuje, kakor da jo je nekdo protipravno odpeljal?
Kako daleč smo prišli, če človekovi osebni dokumenti, kartica zdravstvenega zavarovanja, zobna proteza in ključi ostanejo v ustanovi, čeprav pripadajo njemu?
Kako daleč smo prišli, če človek, ki ne more govoriti glasovno in se sporazumeva drugače, v očeh sistema nima več glasu, temveč je obravnavan kot predmet? Kot lastnina doma?
Ali je vložen predlog za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo nad ustavo, zakoni in Konvencijo o pravicah invalidov? Ali že sama vložitev takšnega predloga pomeni, da lahko človeku odvzamemo pravico do odločanja o lastnem življenju?
Najbolj se moramo bati trenutka, ko večinska družba človeka ne razume, strokovne službe pa si ne vzamejo časa in se ne potrudijo, da bi ga razumele. Takrat se začne vse dogajati »v njegovo korist« – vendar brez njega.
Drugi odločajo, kje bo živel.
Drugi razlagajo, kaj želi.
Drugi določajo, kaj je zanj najboljše in najbolj strokovno.
Človek pa postane predmet postopkov, zapisnikov in odločitev drugih – lastnina, o kateri lahko odločajo vsi razen njega samega.
V tej zgodbi niso bili preslišani le glas, volja in pravice gospe. Preslišani so bili tudi svojci, ki jo poznajo, jo obiskujejo in so opozarjali na nedopustno ravnanje v domu. Preslišani smo bili tudi predstavniki drugih služb.
Institucije so ustanovljene zaradi ljudi. Ljudje nismo last institucij.
Gluhoslepota, starost, bolezen ali drugačen način sporazumevanja človeku ne odvzamejo njegovega dostojanstva, volje in temeljnih pravic.
**Človek ni predmet. Človek ni lastnina. Človek je človek – do zadnjega diha.**
