Nadaljevanje včerajšnje zgodbe odpira še bolj temeljno vprašanje:
**Kaj se lahko zgodi človeku, ki v trenutku, ko postane odvisen od pomoči drugih, nima ob sebi nikogar, ki bi ga zagovarjal, ščitil njegove pravice in vztrajal pri spoštovanju njegove volje?**
V konkretnem primeru se je izkazalo, da **postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo sploh še ni bil uveden**, čeprav se je prav s sklicevanjem na domnevni postopek oviralo njeno premestitev in ustvarjalo vtis, da o sebi ne more več svobodno odločati, niti svojci, ki jim je dala pooblastilo za premestitev.
Odgovorna oseba v instituciji ni želela izročiti niti osebnih stvari, dokumentov in zdravil, dokler za to ni prejela navodila sodišča.
**Toda sodišče postopka sploh še ni uvedlo.**
In tukaj je prav, da se resno vprašamo:
**Kako je lahko že ena sama vložena vloga – ob tem, da postopek sploh še ni uveden – v praksi močnejša od človekove jasno izražene volje, njegove poslovne sposobnosti, njegovih ustavnih pravic in pravic, ki mu jih zagotavlja zakon?**
Ali vložitev vloge pomeni, da človek čez noč preneha odločati o sebi? Seveda ne. Kako je potem mogoče, da se z njim v praksi ravna, kot da se je zgodilo prav to?
Po večurnem čakanju osebi niso bili izročeni zdravila, osebna dokumentacija in osebni predmeti. Za enega izmed pomembnih osebnih pripomočkov nam niti niso znali pojasniti, kje se nahaja.
Danes je prišlo še do poskusa **prelaganja odgovornosti na tiste, ki smo človeka zagovarjali**.
Za neizročitev zdravil je bilo pojasnjeno, da zdravil nismo izrecno zahtevali, temveč da naj bi nas zanimala predvsem **bančna kartica**.
**To pa ne drži.**
Večkrat je bila jasno izražena zahteva, naj se človeku izroči vse, kar je njegovo in kar mu pripada. Številnokrat je prav posebej bila izpostavljena zdravstvena kartica in zdravstveni pripomočki. Vsemu temu so bili priča svojci, druge osebe in različne službe.
Toda še pomembnejše je vprašanje:
**Od kdaj je treba institucijo posebej naprošati, naj človeku ob odhodu izroči zdravila, ki jih potrebuje?**
Pri zdravilih ne govorimo o pozabljenem predmetu. Govorimo o zdravju in varnosti človeka. Prekinitev ali opustitev potrebne terapije lahko pomeni resno tveganje za zdravje, v določenih okoliščinah tudi življenje.
Prav je, da se vprašamo:
**Je to stroka?**
Je strokovno ravnanje to, da se odraslemu človeku omejuje odločanje na podlagi postopka, ki sploh še ni bil uveden?
Je strokovno, da človek ne more do svojih dokumentov, zdravil in osebnih stvari?
Je strokovno, da se odgovornost za neizročitev zdravil naslednji dan poskuša prevaliti na tiste, ki so ga zagovarjali?
V vseh urah čakanja se je zgodil tudi trenutek, ki pove zelo veliko.
Enega izmed prisotnih policistov, ki je vse opazoval in poslušal, smo vprašali, **kaj bi storil, če bi bila na mestu te osebe njegova mama**.
Odgovoril je nekako takole:
**»Nikogar ne bi nič vprašal. Spakiral bi jo v avto in jo odpeljal.«**
Morda prav ta odgovor najbolje pokaže razliko med postopki na papirju in preprostim človeškim razumevanjem situacije.
**Ne gre več samo za vprašanje posamezne napake. Gre za vprašanje odnosa do človeka.**
Kadar se z ustvarjanjem napačnega vtisa o njegovem pravnem položaju, z zadrževanjem njegovih stvari ali s prelaganjem odgovornosti dosega, da se njegova volja ne upošteva, moramo takšno ravnanje prepoznati kot nedopustno. Če se takšni prijemi uporabljajo zato, da se človekovo voljo obide, pa se upravičeno postavlja tudi vprašanje manipulacije.
**Kaj bi se zgodilo, če ta človek ne bi imel nikogar?**
Kdo bi vprašal po njegovih zdravilih?
Kdo bi zahteval njegove dokumente?
Kdo bi preveril, ali postopek, na katerega se vsi sklicujejo, sploh obstaja?
Kdo bi vztrajal pri njegovi jasno izraženi volji?
In kdo bi ga zaščitil, ko sam zaradi komunikacijskih in drugih ovir svojega glasu ne more uveljaviti?
Danes ta človek potrebuje pomoč drugih. Nekoč jo bomo morda potrebovali mi.
**Moč družbe se ne kaže v tem, kako ravna z močnimi. Kaže se v tem, kako ravna s človekom takrat, ko je odvisen od drugih.**
**Človek je človek do zadnjega diha.**
Prikazna slika je simbolična.
