Včeraj smo z osebami z gluhoslepoto obiskali Fakulteto za socialno delo in izvedli srečanje s študentkami in študenti. Osebe z gluhoslepoto so pripovedovale svoje zgodbe. Resnične. Živete. Takšne, ki jih ne najdemo v učbenikih.
Vsak izmed njih je nastopal ponosno in samozavestno. Brez olepševanja, a z neverjetno notranjo močjo. Govorili so o življenju, o ovirah, o vztrajnosti. Predvsem pa o tem, kaj pomeni biti človek – tudi takrat, ko ti svet ne ponuja enakih možnosti.
V dvorani je bilo čutiti tišino, ki govori več kot besede. Študentje so poslušali z odprtimi očmi in srcem. Na koncu so bile oči mnogih polne solz.
Srčna in iskrena hvala vsem Dlanovkam in Dlanovcem, vsem prostovoljcem in zaposlenim. Posebna hvala dekanji prof. dr. Mojci Urek.
Takšni trenutki ne minejo … Takšni trenutki ostanejo.
@mojca urek
