Terezijina zgodba se nadaljuje, tam, kjer se je včeraj zaključila.
Po desetih letih skupnega bivanja v eni od stanovanjskih skupnosti (dislocirana enota ustanove), sta se Terezija in Ida, zaradi bolezni morali vrniti nazaj v isto ustanovo.
Znova skupaj, a tokrat z manj svobode in več skrbi.
Pred dnevi smo po presenetljivem naključju izvedeli, da je bila Terezija deset dni v bolnišnici. Nihče nas o tem ni obvestil.
Ko se je vrnila, tiha in bleda, nam je z gibi in znaki, hitela pojasnjevati, kaj se je zgodilo.
Povedala je, da so jo v bolnišnici privezovali k ograji postelje, z zeleno vrvjo.
Da je bilo osebje do nje grobo, nespoštljivo.
Ob tem pokaže roke in druge, prikrite dele telesa – modrice.
Sključi se in zajoče.
Zamahne z roko in s tem kaže, da je bilo slabo, obenem zmaje z glavo. Tiho, čisto potiho zaihti. 
Ne bi se smelo zgoditi. Ne njej. Ne nobenemu drugemu.
Pa se je. Tudi tokrat.
Njena prijateljica Ida, ki sedi ob njej in jo tolaži, doda:
»Vsi mislijo, da sva nori. Ampak nisva. Samo oni naju ne razumejo.«
In spet – Terezija in Ida čakata.
Na iskren, odprt pogovor.
Na nekoga, ki bo stopil bližje.
Na nekoga, ki bo razumel, tudi če ne govorita z besedami.
Terezijino življenje se počasi izteka …
Ampak obe še vedno čakata.
Čakata samo na človeka.
